feministični manifest
2014
Četrte
Svetovne konference OZN o ženskah v Pekingu 1995 sta se iz Slovenije udeležili vladna delegacija in delegacija žensk iz nevladnih organizacij. 20 let po
Pekingu ugotavljamo, da večina sprejetih zavez nikjer na svetu ni bila v celoti
uresničena, niti nismo dočakali pete konference.
S četrto
Svetovno konferenco o ženskah v Pekingu je enakost spolov postala
civilizacijska vrednota in cilj vsega človeštva. Pravica do razvoja,
enakopravno sodelovanje žensk pri odločanju v miru ali konfliktih, povečani
dohodki žensk, ustrezni delovni pogoji, manj neplačanega dela, preseganje vseh
stereotipov, življenje brez nasilja, pravica do zdravja, pravica do odločanja o
lastnem telesu; o rojevanju in spolnosti so postali zelo pomembni cilji, ki
zahtevajo konkretno ukrepanje držav in drugih akterjev.
Kazalo je, da
je zavedanje o nujnosti enakosti žensk in moških tudi v naši družbi postalo
splošno sprejeto spoznanje. K temu nas navajajo uspehi, ki so bili doseženi v
obrambi že pridobljenih pravic, in vzpostavitev institucionlanih okvirjev za
uveljavljanje enakosti žensk in moških v prvem desetletju po Pekingu.
Prizadevanja organiziranega ženskega gibanja v Sloveniji so, podprta z vrsto
predpisov in politik, ki jih je za
odpravljanje neenakosti po spolu sprejemala Evropska unija v letih 2001 do
2006, privedla tudi do izboljšanja zakonodaje.
Razraščanje
družbene krize, ki bolj bremeni ženske, pa je realna grožnja pridobljenim
pravicam. Izkazalo se je, da je v kriznih razmerah, tako v Evropi kot pri nas,
najprej zmanjkalo politične volje za ohranjanje že doseženih ekonomskih
socialnih, političnih in osebnih pravic žensk. Vse večje breme skrbstvenega in
reproduktivnega dela se ponovno prenaša na ženske in revščina se vse bolj
feminizira. Sprožajo se procesi retradicionalizacije in zmanjševanja politične
moči in ekonomske neodvisnosti žensk.
Enakost žensk
in moških ne zanikuje različnosti, ampak terja tako upoštevanje razlik med
moškimi in ženskami, pri odpravljanju družbeno neenakosti spolov. Gre za vzpostavljanje politične, ekonomske,
socialne enakosti, gre za odpravljanje večkratne diskriminacije na osnovi spola
in diskriminacije zaradi spolne orientacije, spolne identitete in spolnega
izraza, gre za prepoznavanje in enako vrednotenje družbeno izjemno pomembnih
oblik medsebojne skrbi za ljudi ne glede na obliko družine, v kateri danes živijo odrasli in otroci. Gre za enakost pri dostopu do
posameznih družbenih dobrin, enakost plačila za enako delo in ne nazadnje za
dejansko enakost pred zakonom.
Slovenija
potrebuje razvojni preobrat. Ne moremo
ga doseči,
ne da bi bistveno okrepili enakost spolov. Ženske smo polovica slovenskega
prebivalstva. Ženske smo bolje izobražene, delamo več, skrbimo več, čeprav
zaslužimo manj in posedujemo manj kot moški, zato imamo pravico in dolžnost
predlagati in zahtevati spremembe v načinu upravljanja družbe. V družbi moramo
sprostiti inovativnost in socialno odgovorno podjetnost ljudi, uveljaviti
organizirano solidarnost in omogočiti ekološki in socialno vzdržen razvoj, ki
bo enakopravno vključil vse ljudi in kljub trenutno zoženim materialnim
možnostim, vsem omogočil enakost, svobodo, izbiro, sprejetost in bistveno višjo
kvaliteto življenja.
Ženske in odločanje
Leta 2014
ugotavljamo, da je delež žensk v predstavniških telesih; državnem zboru in
občinskih svetih, kot tudi v vladi, precej višji v primerjavi z letom 1995.
Pred dvajsetimi leti je delež žensk v Državnem zboru RS znašal le 13 %, danes je ta odstotek skoraj 38. Ženske so v občinskih svetih leta 1995
predstavljale le 10 % vseh svetnic in svetnikov,
danes jih je skoraj 32 %. Delež žensk v skupini evropskih poslank in poslancev iz Slovenije se je
gibal od 28 do 50 %, in danes znaša 37,5%.
Pozitivnemu
premiku smo priča šele v zadnjih štirih letih, kar gre delno pripisati
sprejetju pozitivnih zakonskih ukrepov na eni in spremembam na političnem
parketu na drugi strani. Pri slednjem mislimo predvsem na nastajanje novih
političnih strank, ki so dvakrat zapored na predčasnih volitvah v državni zbor
(2011 in 2014) zmagale in znatno prispevale k povišanju deleža žensk.
Sprejete
dopolnitve zakonov niso zadostne. Zgolj dosledno upoštevanje črke zakona, brez
pritiska javnosti, lahko napredek zagotovi le zakon pri volitvah v občinske svete, kjer občine niso razdeljene na volilne enote in
kjer politična moč ni povsem razdrobljena.
Bistveno oviro
za doseganje uravnotežene zastopanosti žensk in moških v državnem zboru
predstavlja Zakon o volitvah v državni
zbor, ki je volilne enote razdelil na volilne okraje.
Letos je
prišlo do zgodovinskega premika pri sestavi vlade. In sicer je v povprečju
delež žensk v Vladi RS predstavljal dobrih 12 % (najvišji je bil 28 in najnižji
0), danes pa ta delež znaša točno 40 %, medtem ko so deleži žensk v vseh drugih
imenovanih in voljenih organih, ki niso voljeni na splošnih, neposrednih
volitvah, bistveno nižji.
Še slabše so
razmere v gospodarstvu ter znanstvenih in akademskih ustanovah. Delež žensk na
vodstvenih položajih gospodarskih družbah leta 2010 ni presegal 32 %. V
znanstvenih in akademskih ustanovah je delež še nižji; manj kot 10 % je dekanj
in le 5 % žensk je med rednimi in izrednimi člani in članicami Slovenske
akademije znanosti in umetnosti.
Enakopravno
soodločanje žensk in moških na vseh ravneh in v vseh sferah javnega je
predpogoj za uravnotežen in trajnostni razvoj sleherne družbe. Soodločanje
lahko dosežemo zgolj z aktivno udeležbo žensk v vseh procesih odločanja in
vključitvijo perspektive spola v vse politike in odločitve na vseh ravneh. Zato
pa mora država oziroma oblast zagotoviti pogoje. Nesprejemljivo je tudi, da so
ženske v politiki in širšem javnem življenju zaradi svojega spola vse pogosteje
tarče posmehovanj in nadlegovanj.
Zahtevamo:
· spremembo zakona o volitvah v
državni zbor – odpravo volilnih okrajev, uvedbo zadrge v prvo polovico liste;
· izenačitev spolnih kvot na 40 %
v vseh treh volilnih zakonih in zamenjavanje spolov na 1. mestu na kandidatnih
listah;
· uravnoteženo zastopanost žensk
pri sestavi vlade, komisij, delegacij, delovnih skupin ipd. na vladni,
parlamentarni in lokalni ravni;
· sorazmerno zastopanost v organih odločanja v strankah, ki sodelujejo na volitvah ter v reprezentativnih
sindikatih;
· uzakonitev 40 % spolnih kvot za
izvršne in upravne odbore državnih in privatnih podjetij in zavodov z več kot
30. zaposlenimi;
· sprejem ukrepov za uveljavitev
enakopravnega predstavništva marginaliziranih skupin žensk in podporo države za njihovo
organiziranje;
· kampanje ozaveščanja o
sterotipih, ki odrivajo ženske iz politike;
· vključitev sovražnega govora zoper ženske v redefinicijo sovražnega govora
v kazenskem zakoniku in zaostritev politike pregona;
· vzpostavitev ničelne tolerance politike do sovražnega govora in
nadlegovanja političark ter drugih žensk, ki delujejo na področju javnega;
· ozaveščanje mladih o pomenu
spolno občutljive politike in strategijo opogumljanja mladih za aktivno
državljanstvo;
· opredelitev obveznega deleža finančnih sredstev, ki jih stranke
prejemajo iz proračunov, za opolnomočenje in usposabljanje žensk v strankah;
· oblikovanje take programske
politike javnih medijev, ki bo zagotovila enako vsebinsko prisotnost žensk in
moških;
· od vodstev političnih strank,
da zastavijo svoj vpliv za napredek enakosti spolov in pravic žensk na vseh
področjih.
Ženske in ekonomski položaj
Strateški
cilji o ženskah, zapisanih v ekonomiji Pekinških izhodišč za ukrepanje, so še
vedno aktualni in pomembni. Ekonomska neodvisnost žensk je bistvena, saj le-ta
omogoča ženskam, da same sprejemajo odločitve o različnih izbirah v svojem
življenju enakopravno z moškimi. Samo tako lahko dosežemo dejansko enakost
žensk in moških.
Dejanska in
popolna ekonomska neodvisnost žensk v Sloveniji še ni dosežena, o čemer
zgovorno pričajo podatki zadnjih dvajsetih let.
Stopnja
zaposlenosti se je zviševala, a stopnja zaposlenosti žensk je ostala približno
enako nižja od stopnje zaposlenosti moških kot pred 20 leti. Ni videti, da bo
dosežen cilj EU, da bomo 2020 dosegli 75 odstotno zaposlenost
žensk in moških. Med novimi zaposlitvami narašča trend negotovih zaposlitev, ki
prizadenejo predvsem mlade in ženske.
Stopnja
brezposelnosti žensk je bila od leta 1995 vedno na višji ravni kot
brezposelnost moških, z izjemo dveh kriznih let, in se od leta 2011 še
povečuje.
Plačna vrzel
se giblje v letih merjenja glede na različne podatke od 4 % do 6 % na nacionalni ravni, z izjemo dveh kriznih let, medtem
ko znašajo razlike v posameznih dejavnostih, poklicih in organizacijah tudi do
20 odstotkov in več.
Razlike v
pokojninah žensk so posledica težjega dostopa žensk do zaposlitve, spolne
segregacije trga dela, nižjega plačila, težjega dostopa do bolje plačanih in
vodstvenih del, pretežnega prevzemanja bremen materinstva in skrbi za otroke in
druge družinske člane. Med prejemnicami najnižjih pokojnin do 622 EUR sta dve tretjini
žensk.
Varčevalni
ukrepi povečujejo neenakost spolov, saj v večji meri prizadevajo ženske kot
moške. Zniževanje plač v javnem sektorju je nesorazmerno močneje prizadelo ženske, saj tam predstavljajo večino zaposlenih. S preoblikovanjem varstvenega
dodatka iz pravice iz pokojnine v socialni prejemek, se je bistveno
zmanjšalo število prejemnic. Prav tako se je zmanjšalo tudi število otroških
dodatkov, kar najbolj prizadene enostarševske družine, kjer
prevladujejo matere z otroki. Večji delež neplačanega skrbstvenega dela žensk
je neviden, družbeno nepriznan in neovrednoten.
Razlike v
zaposlenosti žensk in moških, stalna rast brezposelnosti žensk, dolgotrajna
plačna vrzel, razlike v pokojninah, velike stalne obremenitve z neplačanim
delom, revščina, ki ima ženski obraz, kažejo, da večina žensk ostaja v odvisnem
ekonomskem položaju. Ženske, ki živijo v revščini so izključene iz vseh ravni
družbenega življenja, moči in odločanja.
Mednarodne
institucije in ekonomska omrežja v besedah priznavajo enakost spolov kot odločilni dejavnik za dober ekonomski in socialni razvoj družb, dejansko pa
udejanjajo ekonomske modele, ki v mnogih primerih vodijo v povečevanje
neenakosti spolov v družbi.
Smo pred
političnim izzivom, da spremenimo vrednote v družbi tako, da se ekonomski in finančni sistemi postavijo v službo družbenega in
socialnega razvoja. Preusmeriti se moramo od gonje za dobičkom za vsako ceno k
družbeni blaginji, od tekmovalnosti k solidarnosti in od neenakosti k enakosti.
Gre za ekonomijo v korist družbene blaginje vseh, za prepoznavanje in enako ovrednotenje
izkušenj žensk in moških ter njihovih prispevkov.
Zahtevamo:
· da politične odločevalke in
odločevalci in še posebej vlada v Sloveniji spodbujajo ekonomsko neodvisnost
žensk, vključno z dostopom do plačanega dela in ustreznih delovnih pogojev ter
spremljanjem in odzivanjem na različne potrebe ranljivih skupin žensk;
· da vlada sprejme dolgoročne
sistemske ukrepe v podporo podjetništva žensk;
· da vlada v aktivno politiko
zaposlovanja vključi posebne ukrepe za mlade ženske;
· da vlada sprejme aktivnosti za
odpravo razlik med plačami žensk in moških ter spremlja njihovo izvajanje;
· da postanejo materinstvo,
starševstvo in skrb za otroka ustrezno družbeno ovrednoteno delo, ki zahteva sprejem politik za enakovredno delitev starševskih in
skrbstvenih obveznosti žensk in moških;
· da postane neplačano skrbstveno
delo vidno, se odrazi v ekonomskih modelih ter upošteva v socialno ekonomskem načrtovanju;
· da državni in občinski
proračuni upoštevajo načelo vključevanja spola pri vseh fazah oblikovanja,
načrtovanja in porabe sredstev;
· da se udejanijo
antidiskriminatorne prakse pri zaposlovanju in napredovanju na delovnem mestu
in da se s posebnimi ukrepi spodbudi zaposlovanje ranljivih skupin žensk.
Ženske v zasebnem življenju
Osebne
okoliščine žensk in izkušnje so različne, na
življenja vplivajo tudi tradicionalne spolne vloge, tradicionalne vrednote in
družbeno pričakovani vzorci delovanja žensk. Ženske z manj moči in iz
marginaliziranih družbenih skupin so še posebej izpostavljene večplastnim
neenakostim v zasebni in javni sferi življenja.
Področje
neplačanega domačega dela ostaja trdovratno odporno na spremembe v smeri
enakomernejše delitve dela in odgovornosti med spoloma. V pregledu zadnjih petdeset let ostaja delitev dela med ženskami in moškimi v
zasebnem življenju izrazito asimetrična: ženske še vedno opravijo večino
domačega dela. Po oceni OECD iz leta 2011 prispeva neformalno
gospodinjsko in skrbstveno delo v Sloveniji skoraj 40 odstotkov BDP.
Kot ugotavlja
velika evropska raziskava v vseh evropskih državah ženske opravijo večino
domačega dela. V Sloveniji za tovrstno delo ženske
porabijo 42 ur tedensko, moški pa 28 ur, kar pove, da ženske opravijo še
»drugo« izmeno, ko pridejo domov. Največ skrbi in dela z vzgojo otrok imajo
ženske v starostni skupini med 35 in 49 let, največ skrbi za ostarele pa v
starostni skupini od 50 do 65 let. To pomeni, da so zaposlene ženske srednjih
let v največji meri skrbnice družinskih članic in članov (tako otrok kot
starejših družinskih članic in članov), pri čemer najprej skrbijo za otroke,
potem pa bodisi za partnerjeve ali svoje starše in nazadnje še za ostarelega
partnerja.
Če ob tem
upoštevamo še staranje prebivalstva, krčenje države blaginje, reze v socialne
prejemke, nižanje plač in pokojnin, omejevanje dostopnosti do javnih storitev,
se bodo še dodatno krepile potrebe po skrbi in negi v okviru gospodinjstev in
družin, kar pomeni dodatno obremenjenost tistih, ki to opravljajo, in to so v
večji meri ženske. Ukrepi, ki so znižali družinske dodatke, nadomestilo za
dopust za nego in varstvo otroka, otroške dodatke, povečujejo tveganje revščine
za ženske ter krepijo odvisnost žensk od drugih družinskih članov. Ženske v
večji meri uporabljajo socialne storitve in hkrati v večji meri nudijo tovrstne
storitve, zato imata omejevanje in krčenje tovrstnih storitev večje posledice
za ženske, saj ogroža njihovo ekonomsko neodvisnost.
Ukrepi za
usklajevanje poklicnega in družinskega življenja ne spodbujajo enakopravne delitve plačanega in neplačanega dela med
moškimi in ženskami, temveč reproducirajo obstoječe neenakosti v zasebni sferi. Spolno nevtralni ukrepi, ki naj bi omogočali lažje usklajevanje obeh sfer
življenja, zlasti fleksibilnih oblik dela in jih večinsko uporabljajo
ženske (npr. starševski dopust, bolniški dopust za nego bolnega otroka, možnost
skrajšanega delovnika zaradi starševstva) ne spodbujajo enakopravne
delitve plačanega in neplačanega dela med moškimi in ženskami, ampak dejansko
poglabljajo neenakost žensk v javni in v zasebni sferi. Neplačano skrbstveno in
gospodinjsko delo ne more ostati zgolj problem žensk, temveč
celotne družbe.
Zato je treba spodbujati enakopravno delitev plačanega in
neplačanega dela med moškimi in ženskami, ter s tem omogočati moškim večje
vključevanje v zasebno sfero ter večjo vključevanje žensk v javni sferi.
Zahtevamo:
· usklajene politike enakih možnosti, družinske politike, politike zaposlovanja,
migracijske, zdravstvene, stanovanjske in vseh drugih politik, ki na različno
zadevajo življenja žensk in moških;
· sprejem nove resolucije o družinski
politiki, ki bo temeljila na načelu enakosti žensk in moških na vseh področjih
življenja;
· sprejem sistemskih rešitev, ki bodo finančno breme dolgotrajne oskrbe premaknile iz
zasebne v javno sfero;
· individualizacija pravice do
starševskega dopusta za mater in očeta;
· finančne spodbude za bolj
enakopravno delitev skrbi za otroke in skrbstvenega dela med moškimi in
ženskami;
· upoštevanje veščin in izkušenj iz zasebne sfere pri kandidiranju za
delo in opravljanje javnih funkcij;
· zakonodajno ureditev in ustrezno uveljavitev enakopravnega položaja istospolnih družin;
· zvišanje nadomestila za
starševski dopust zopet na 100 odstotkov;
· zahtevamo sistemsko
raziskovanje o družinah in sistemsko evalvacijo učinkovanja socialnih in
drugih politik na življenje žensk, otrok in družin.
Nasilje nad
ženskami in deklicami
Grožnje, psihično nasilje,
zalezovanje, fizično nasilje, spolno nasilje, spolno nadlegovanje, posilstvo,
prisilna poroka, pornografija, prostitucija, trgovanje z ženskami in umori so
razširjena kriminalna dejanja, storjena ženskam in deklicam. Nasilje nad ženskami je kršitev njihovih človekovih pravic in kršitev
enakosti spolov. Preprečevanje in kaznovanje tega nasilja je ogledalo
demokratičnosti družbe.
Nasilje nad ženskami je ena
najbolj razširjenih in skritih oblik kršenja človekovih pravic in temeljnih
svoboščin žensk in je pandemičen družbeni problem. Nasilje je medosebno, institucionalno in
strukturno nasilje.
Vsi trije nivoji se med seboj prepletajo in součinkujejo. Nasilje nad ženskami
je posledica neenake porazdelitve moči med spoloma v družbi, a hkrati tudi
način, preko katerega se patriarhalna kultura neenakosti učinkovito ohranja in
utrjuje.
Pri preprečevanju nasilja v
družini, trgovanja z ljudmi in krepitvi enakosti spolov je bil v Sloveniji
dosežen premik na normativni ravni. Sprejeti dokumenti so spolno
slepi in se ne ukvarjajo z nasiljem nad ženskami kot strukturnim vprašanjem.
Nasilje nad ženskami je politični, ekonomski, zdravstveni in velik socialni
problem in ne zasebni problem posamezne ženske oziroma družine.
Nacionalna raziskava o nasilju
v zasebni sferi in partnerskih odnosih iz leta 2010 je pokazala, da je vsaka
druga ženska (56,1 %) od dopolnjenega 15. leta starosti doživela eno od oblik
nasilja. Najpogosteje so doživljale psihično nasilje (49,3 %), potem fizično
(23,0 %), premoženjsko (14,1 %), omejevanje gibanja (13,9 %) in spolno nasilje
(6,5 %).
Slovenija je na področju
trgovanja z ženskami za namene spolnega izkoriščanja tako država izvora, kot
tudi država tranzita in ciljna država. Uradni podatki o trgovanju z ljudmi in
izkoriščanju ljudi zaradi prostitucije in pornografije so zelo skopi, saj so prijave kaznivih
dejanj redke. Neustrezno je urejena tudi pomoč in podpora žrtvam trgovanja z ljudmi,
saj področna zakonodaja, zlasti žrtvam brez državljanstva v Republiki Sloveniji
ali drugega pravno urejenega statusa, celovite pomoči ne omogoča.
Upoštevati je
potrebno raznolikost potreb in identitet žensk in poskrbeti, da nobena ne
ostane brez zaščite, informacij in podpore, da dobi
socialno varstveno, psihosocialno, pravno varstvo in odškodnino.
Posebno skrb je potrebno nameniti skupinam žensk z manj moči.
V javnosti in v inštitucijah še vedno ni povsem preseženo pojmovanje nasilja nad
ženskami kot zasebnega vprašanja, zato izginja iz političnih agend. (P)ostaja
nevidno in podcenjeno, kar spodbuja tudi k seksualizaciji in pornifikaciji
javne sfere in vseh medijev. Žrtve v Sloveniji nimajo
enakega dostopa do različnih storitev, nimajo dostopa do brezplačne dolgoročne
podpore in pomoči.
Storilci pogosto ostajajo
nekaznovani, pregon in kaznovanje storilcev nasilja še vedno ni dovolj hiter in
učinkovit. Primanjkuje znanja in spretnosti za učinkovito preprečevanje nasilja
nad ženskami. Ni medinstitucionalnega koordiniranega sistema, ni kontinuiranega
in usklajenega spremljanja podatkov.
Zahtevamo:
· ratifikacijo istanbulske konvencije – Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami
in nasilju v družini – in uveljavitev sistema dela,
ki ga konvencija terja;
· razmislek in sprejetje
potrebnih in nujnih sprememb Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND);
· da se kaznivo dejanje grožnje,
ki se zdaj preganja na zasebno tožbo, spremeni v pregon po uradni
dolžnosti;
· spremembo sodne prakse v
postopku odločanja o pravici do odškodnine za žrtve nasilja, ki bo smiselno
vrednotila in upoštevala psihično nasilje, ki ga je doživela žrtev nasilja;
· spremembo diskriminatorne zakonodaje glede odškodnin žrtvam
trgovanja z ljudmi, do katerih so zdaj upravičene samo osebe iz držav članic
EU, saj večina žrtev prihaja iz držav, ki niso članice EU;
· dosledno izvajanje pravice
žrtve nasilja v družini, do spremstva v sodnih in drugih
postopkih, povezanih z nasiljem; ukinitev mediacije kot načina reševanja primerov
nasilja nad ženskami; spremembo pravnega postopka, ki žrtvi nalaga založitev stroškov do začasnega zastopnika in
pravico, da je žrtev seznanjena s sprejetimi ukrepi, prekinitvami ali začetkom
izvajanja sankcij, ki jih določi sodišče;
· spremembo kazenskega postopka tako, da se
stroški postopka ob umiku oškodovančevega predloga ne naložijo v plačilo
oškodovancu, ki je ali je bil z obdolžencem v družinski ali kakšni drugi
trajnejši življenjski skupnosti, dejanje pa je s to skupnostjo povezano;
· sprejem protokola za izvajanje
stikov pod nadzorom med otroki in starši v primerih nasilja z zaščito žrtev in v korist otrok;
· pregon groženj strokovnim
delavkam in delavcem po uradni dolžnosti in da se izdaja lokacije varne hiše
opredeli kot kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog;
· sistematično osnovno,
nadaljevalno in kontinuirano izobraževanje ljudi, ki delajo na področju nasilja
v različnih službah.
Revščina
Danes je svet kot celota tako bogat kot še nikoli in hkrati še nikoli ni
toliko ljudi živelo v revščini. Po podatkih Oxfam International ima 85
najbogatejših posameznikov (ne manjka nobena ničla!) skupaj toliko bogastva kot
3,6 milijarde najrevnejših.
V Sloveniji je
stopnja tveganja revščine v letu 1995 znašala 12,9 %, leta 2013 pa že 14,5 % (= 291.000 oseb).
Razmeroma nizki izdatki za socialno zaščito so učinkovito zniževali stopnjo
tveganja revščine v Sloveniji. Pa kljub temu je država v zadnjih letih,
pospešeno pa v zadnjih petih letih, sprejemala spremembe socialne zakonodaje,
ki so drastično zarezale v obseg socialnih pravic. Krčenje socialnih pravic je
del vseevropske neoliberalne strategije, ki sili nacionalne države v
konkurenčno tekmo na osnovi zniževanja ekonomskih in socialnih pravic ljudi.
Analiza Ženskega lobija Slovenije o vplivu vladnih proti kriznih ukrepov na
položaj spolov je pokazala, da ti ukrepi še dodatno povečujejo neenakost med
spoloma. Ženske so namreč tiste, ki so že tako slabše plačane, prevladujejo v
poklicih, ki so nižje ovrednoteni, ob razpadu zakonskih in partnerskih zvez
prevzamejo skrb za otroke, njihova ekonomska neodvisnost in socialna varnost pa
stojita in padeta na dostopnih storitvah in transferjih socialne države.
Tudi sicer se
vse več strokovnjakinj in strokovnjakov strinja, da nižanje socialnih pravic in
rušenje socialne države, ki smo jim v preteklih letih priča po celotni Evropi
in širše, ni posledica ekonomske krize, ampak le – ta služi zgolj kot izgovor.
Uničenje socialne države je del vzpostavitve novega družbenega reda, katerega
gonilna sila je dobiček za vsako ceno.
Revščina
je ženskega spola; tako in drugače: pri nas so osebe z najvišjimi stopnjami
tveganja revščine glede na starost in spol ženske, starejše od 64 let, glede na
status aktivnosti brezposelne osebe, upokojene ženske in druge neaktivne ženske,
ter glede na tip gospodinjstva enočlanska gospodinjstva in enostarševska
gospodinjstva, kjer tudi prevladujejo ženske. Torej je v Sloveniji enako kot
drugod po svetu, ko revščina prizadene ženske bolj kot moške. Ženske in deklice
se z revščino soočajo pogosteje kot moški in fantje. Revščina ni naključje,
zanjo niso odgovorne posameznice in posamezniki in je groba kršitev nedeljivih
človekovih pravic. Revščina ženskam še bolj kot
moškim jemlje moč, samozavest in zmanjšuje njihovo zmožnost za enakopravno sodelovanje
v družbenem in političnem življenju.
Zahtevamo:
· sprejem jasnih opredelitev,
kako bo država uresničevala z ustavo zagotovljeno zavezo o socialni državi in
zaveze o zmanjševanju in odpravljanju revščine;
· da se revščino prepozna in
obravnava kot strukturni problem, ki prizadene posameznico
in posameznika;
· da država s svojimi razvojnimi
politikami in politikami reinvestiranja poskrbi za ekonomsko neodvisno
življenje za delo sposobnih žensk in moških, s svojimi politikami
redistribucije pa za dostojno preživetje vseh ljudi, ki ne morejo preživeti od
lastnega dela;
· da se revščino spremlja in
raziskuje intersekcijsko: po spolu, etničnosti, starosti,
izobrazbi, telesni in intelektualni oviranosti in drugih značilnostih, ki
pomembno vplivajo na revščino.
· da morajo sprejeti ukrepi
upoštevati, da ljudje iz ranljivih skupin doživljajo večkratna prikrajšanja;
· da se višino denarne socialne
pomoči izenači z zneskom, ki ga ljudje potrebujejo za preživetje;
· da denarna socialna pomoč ne bo
več kredit, ki bi ga morala prejemnica, prejemnik vrniti, ampak socialna
pravica, ki jo zagotavlja država in s tem izkazuje naravnanost k enakosti,
socialni pravičnosti in vključujočemu razvoju;
· da se uvede univerzalni
temeljni dohodek v višini, ki omogoča dostojno preživetje posameznice in
posameznika;
· redistribucijo bogastva kot
ključnega instrumenta za izhod iz revščine;
· da so humanitarne in dobrodelne akcije izvajajo v izjemnih okoliščinah – ne morejo in ne smejo pa nadomeščati odgovornosti države, da skrbi za
ljudi, ki tega sami ne zmorejo.
Spolne in reproduktivne pravice
V Sloveniji
smo pravico do zdravja in tudi pravice, ki iz nje izhajajo in so povezane s
spolnostjo in rojevanjem oziroma spolne in reproduktivne pravice (SRP) zapisali v ustavo in zdravstvene zakone že v 70. letih prejšnjega stoletja
in smo jih izvajali na visoki ravni.
V zadnjih 20. letih so se zaradi političnih in ekonomskih sprememb začeli uveljavljati
novi standardi v enakosti, pravicah, solidarnosti in dostopnosti. To se je
odrazilo v zmanjševanju skrbi za spolno in reproduktivno zdravje in v povečevanju kršitev teh
pravic, še posebno pri ogroženih skupinah žensk (mladostnicah, revnih,
begunkah, Rominjah, žrtvah nasilja, gibalno oviranih ženskah) in tudi moških
ter drugače spolno usmerjenih.
Nedopustno je,
da so ogrožena življenja žensk zaradi rojevanja ali bolezni, ki se jih da hitro
odkriti in zdraviti. Pa vendar se je povprečna tri letna maternalna umrljivost
povečala za tri krat, od 6,5 smrti na 100.000 živorojenih otrok v
letih 1991–93 (4 smrti) na 18,2 na 100.000 v letih 2006–08 (11 smrti), kar je
uvrstilo Slovenijo med evropske države z najvišjo stopnjo te umrljivosti. V
zadnjih treh letih (2009–11), za katera so podatki
dostopni, se je sicer občutno znižala, kar na 1,5 na 100.000 živorojenih,
vendar pa za enkrat še ni mogoče oceniti, da se je povečevanje maternalne
umrljivosti ustavilo.
Zaradi
naraščanja pojavnosti raka dojke v zadnjih 20. letih je leta 2010, ko imamo
zadnje dostopne podatke, zbolelo kar 123 od 100.000 žensk in umrlo 421 od 1268
bolnih žensk. Nacionalni presejalni program za zgodnje odkrivanje raka dojke,
ki je po večletnih pripravah leta 2008 začel delovati, ima še vedno zelo velike
organizacijske težave ter deluje le v dveh regijah.
Tudi pravice
žensk do osebne svobode in varnosti ter do informiranosti in izobrazbe so
pogosto kršene. Do njih je prišlo zaradi ukinitve sistematične zastavljene vzgoje za zdravo spolnost v šolah, ki se je
začela izvajati ob koncu 80. let. Mladostnice so prikrajšane tudi za
posvetovalnice za mladostnice, ki jih ni bilo mogoče izvesti zaradi kadrovske
preobremenjenosti in neustrezne usposobljenosti ginekologov za poseben pristop
do mladostnic. Pravica ženske do splava je za enkrat skoraj edina, če ne edina
pravica, ki je precej redko kršena. Splavnost se vztrajno znižuje, vendar so
razlike med slovenskimi regijami še vedno prevelike.
V zadnjih
letih se poslabšuje tudi dostopnost do ginekologinje ali ginekologa na primarni
ravni. Glavni razlog je v premajhnem številu ginekologov, ki morajo skrbeti za
nerazumno veliko število žensk. Leta 2012 bi moral ginekolog skrbeti povprečno
za 6500 žensk, v nekaterih regijah pa celo za 7000 do 8000 žensk, kar je precej
več kot bi bilo primerno po strokovnih kriterijih. Zaradi preobremenjenosti
ginekologi omejujejo obiske in predvsem ne sprejemajo novih žensk, kar najbolj
občutijo mladostnice. Zato se povečuje nevarnost za uvedbo doplačil za nekatere storitve reproduktivnega zdravstvenega varstva,
ki so sicer krite iz obveznega zdravstvenega zavarovanja kot sta kontracepcija
ali zdravljenje neplodnosti. Slaba je tudi dostopnost do drugih dejavnosti, ki
nudijo ženskam strokovno svetovanje in oporo pri težavah v duševnem in
reproduktivnem zdravju zaradi vseh vrst nasilja. Tudi moški in drugače spolno
usmerjeni nimajo nikakršnega dostopa do reproduktivnega zdravstvenega varstva.
Vse to vedno bolj na široko odpira pot za komercializacijo storitev in za
povečevanje neenakosti v zdravju.
Duševno
zdravje je povezano z različnimi dejavniki tveganja in varovalnimi dejavniki.
Ti obsegajo socio-ekonomske (kot so revščina, brezposelnost, pogoji
zaposlovanja, delo v družini), fiziološke (telesna bolezen, »somatizacija«
stiske) in psihološke dejavnike (izguba, socialna izolacija).
Statistični
podatki kažejo, da so ženske še vedno bolj ogrožene zaradi ponavljajoče se
izkušnje nasilja in zlorabe. To velja tako za obdobje otroštva kot odraslosti.
Obstaja precej raziskav, ki izkušnjo spolne zlorabe v otroštvu in nasilja v
družini povezujejo z dolgotrajno duševno stisko, prav tako pa tudi s fizičnimi
težavami in težavami v spolnosti. Nasilje nad ženskami, ki ga povzročajo
njihovi intimni partnerji ali neznanci, je gotovo najbolj prevladujoč in
najbolj značilen spolno opredeljen izvor depresije, tesnobe, paničnih napadov,
socialnih fobij, samopoškodb, uživanja substanc, reviktimizacije pri ženskah.
Študije kažejo, da med ženskami, ki trpijo zaradi depresije in poskusov
samomora, prevladujejo zlorabljene ženske. So tudi pogostejše uporabnice služb
duševnega zdravja. Nasilje povzroča vse psihične odzive, ki so prepoznani v
socialni teoriji depresij: občutek ponižanja, nizko samovrednotenje,
podrejenost in omejen izhod, ujetost.
Pravice žensk
do odločanja o lastnem telesu, do spolnosti in rojevanja ter do svobodnega
odločanja o rojstvu otrok, so bistvene za razvoj in napredek družbe, ki
spoštuje enakost spolov. Do zdaj vse slovenske vlade in vsi njeni resorji niso
pokazali dovolj odgovornosti za uresničitev obljub izpred 20. let in za
razrešitev sedanjih problemov spolnega in reproduktivnega zdravstvenega varstva
in dejavnikov,
ki vplivajo nanj ter za uresničevanje spolnih in reproduktivnih pravic.
Zatajila pa je tudi civilna družba, ki je delovala preveč parcialno in se ni v
zadostni meri povezovala tako na nacionalni kot na mednarodni ravni.
Zahtevamo:
· da skrb za
spolno in reproduktivno zdravje postane prioriteta slovenske vlade in se
integrira v vse politike;
· sprejem
strategije varovanja in krepitve spolnega in reproduktivnega zdravja, ki bo
zagotovila spoštovanje, varstvo in uresničevanje spolnih in reproduktivnih
pravic žensk in moških ter upoštevala regijske in
socialno ekonomske razlike;
· kakovostno
javno reproduktivno zdravstveno varstvo, ki bo omogočilo dostop do vseh
dokazano učinkovitih storitev, ki bodo v celoti krite iz obveznega zdravstvenega
zavarovanja;
· da se posebna skrb nameni
spolnemu in reproduktivnemu zdravju mladih in ogroženih skupin z uvedbo
kvalitetne vzgoje za zdravo spolnost v šolah in z oblikovanjem novih
organizacijskih oblik reproduktivnega zdravstvenega varstva, prijaznih do najbolj ogroženih skupin žensk
(mladostnice, revne, žrtve nasilja, begunke, Rominje, gibalno ovirane ženske, lezbijke, biseksualke, transseksualke) in moških ter drugače
usmerjenih; spremembo zakona, da država zagotovi ustavno
pravico do svobodne izbire o rojstvu otrok,
da se v javni
zdravstveni mreži prepreči izvajanje ugovora vesti zdravnikov v zvezi z
opravljanjem splava in predpisovanjem kontracepcije;
· enakopravno vključitev t.i. socialnih pristopov v razumevanje zdravja in v delo strokovnih služb v
zdravstvu, saj ti omogočajo občutljivost za vprašanja spolov in odzivnost na
socialne okoliščine, kot so nasilje nad ženskami, revščina, preobremenjenost s
skrbniškim delom in druge, kot tudi na njihove posledice na zdravje in duševno
zdravje;
· da se začne uresničevati konvencijo o pravicah ljudi z ovirami in evropske direktive o
dezinstitucionalizaciji in s tem omogoči velikemu številu žensk, ki so obsojene
na dolgotrajno bivanje v socialnih zavodih v Sloveniji, da se ponovno vrnejo v
skupnost.
Bodočnost ženskega gibanja
Ženske v
Sloveniji in v EU si delimo popolnoma enake temeljne izzive: skupaj smo ujete v
napačen razvojni koncept in v demokratski primanjkljaj, ki
ne zadeva samo neenakost žensk, ampak je del vse hujšega primanjkljaja
demokracije na vseh ravneh. V vsej EU smo priče spreminjanja demokracije iz
vladavine ljudstva v vladavino vse bolj globaliziranih oligarhij, kar ruši
zaupanje ljudi v temeljne demokratične institucije in jih izroča v roke
populističnih diktatur.
Način
spopadanja s krizo, ki nas zdaj vodi stran od civilizacijskih soglasij
doseženih v Pekingu, lahko zasukamo v smer sonaravnega, vključujočega razvoja
le, če okrepimo solidarnost z manj razvitimi v EU in EU z manj razvitimi deli
sveta, če v EU okrepimo solidarnost, tudi med ženskami. V to moramo pritegniti
moške, in se trdeneje povezati z vsemi gibanji drugih marginaliziranih skupin,
ki vse zahtevajo, tako kot me, socialno pravično, transparentno in ljudem odgovorno, participativno evropsko demokracijo.
Obuditi moramo
slovensko in vseevropsko žensko gibanje in ga povezati v velike koalicije za
reševanje posameznih vprašanj. Iz napredkov, ki smo jih v zadnjih dvajsetih
letih izbojevale v človekovih pravicah na
nekaterih področjih, in iz analize porazov, ki smo jih utrpele na drugih, smo
se naučile, da potrebujemo prožno, delovno poveznost okrog konkretnih ciljev.
S tem Manifestom pozivamo k sodelovanju vse
ženske: v vladi, v DZ, občinskih svetih, županje, članice vodstev političnih
strank, sindikatov in združenj zaposlovalcev, zbornic rektorice, dekanice,
raziskovalke, umetnice, podjetnice, sindikalne voditeljice, novinarke,
aktiviske v športu in v različnih nevladnih organizacijah, da strnemo vrste in
organiziramo delo za vključevanje naših skupnih zahtev v delo pristojnih
organov odločanja.
Obnoviti
moramo in narediti mnogo močnejše, bolj transprentne in organizranemu ženskemu
gibanju in ljudem bolj odgovorne državne mehanizme za enakost spolov.
Zahtevamo:
· izboljšanje spolno občutljive
statistike in financiranje potrebnih raziskav;
· varuhinjo pravic žensk;
· ministrstvo ali vsaj ministrico brez listnice za ženske z jasnimi pooblastili, dovolj
velikim proračunom in s pristojnostmi, da bo lahko uveljavila načelo
enakosti spolov v vseh resorjih in državnih institucijah;
· spolno občutljive proračune (državne, občin in skladov);
· sistemsko podporo na področju enakosti spolov, podporo njihovemu mreženju in
obvezno vključevanje ter upoštevanje njihovih stališč in mnenj v oblikovanju politik na tem področju;
· odpravo seksistične rabe jezika, seksizma in promocije stereotipov v programskih
vsebinah javne televizije in radia ter uravnoteženo prisotnost žensk
v medijski obravnavi vseh vprašanj.
Novo družbeno
razvojno soglasje, ki bo temeljilo na enakosti spolov, je mogoče zasnovati ter uresničiti
samo z demokratičnim dialogom v družbi in s sodelovanjem vseh, žensk in moških,
ki se tega zavedamo.
Brdo pri
Kranju, 14. 11. 2014