DOBRNIČ IZ VOJNEGA LETA 1943

Vsako leto v oktobru se zberemo v vasici Dobrnič na Dolenjskem, tj. v jugovzhodnem delu Slovenije. Zberemo se predvsem ženske, saj počastimo spomin na 1. kongres Slovenske protifašistične ženske zveze (prve politične ženske organizacije), ki je bil v Dobrniču med 16. in 18. oktobrom 1943. Udeleženk je bilo okoli 180, zbrale so se z vseh koncev domovine, če so le mogle, če niso na poti tudi padle. Geslo je bilo: »Vse za partizane – do končne zmage!« V spomin na ta dogodek je zdaj tam največji vsakoletni shod žensk na Slovenskem.
Bila je okupacija in sredina narodnoosvobodilnega boja. Slovenijo so do Ljubljane z juga zasedli Italijani, sever nad Ljubljano so zasedli Nemci, najbolj severno-vzhodni del Slovenije pa Madžari. Ljudje so se zavedali, da brez boja ne bo svobode, kaj šele preživetja. Najbolj so se tega zavedali Slovenci v Primorju, ki je pripadalo Italiji od Londonskega pakta iz leta 1915, saj so imeli težke izkušnje s fašisti že od leta 1920, ko so jim fašisti požgali dom v Trstu, ukinili so jim šole v slovenščini, pljuvali so jim v usta, če so govorili po slovensko, jih mučili, zastrupljali z ricinusovim in motornim oljem, jih obsojali na dolgoletne ječe, največje domoljube pa streljali po obsodbah posebnih sodišč (Bazovica, Opčine). Zato so ljudje vedeli, kaj je fašistični in nacistični okupator. 27. aprila 1941 je bila ustanovljena na pobudo komunistične partije Osvobodilna fronta, koalicija ponosnih in upornih ljudi, ki se je borila za osvoboditev in za boljši in pravičnejši svet.
V vsaki vojni najbolj trpi civilno prebivalstvo, predvsem ženske in otroci. Toda ženske na Slovenskem niso zavzele trpnega, ponižnega položaja. Nasprotno, razbile so okove tradicije. Prevzele so nase vso odgovornost, zato so bile vse: – bile so aktivistke na terenu, kjer so zbirale hrano, obleko, orožje, sanitetni material, skrbele za otroke upornikov, »ilegalčke«; – bile so vodilne zdravnice v partizanskih bolnišnicah; nista bili samo Franja in Pavla, bile so še, npr. Ruža Šegedin, Božena Grosman; – bile so bojevnice, ki so imele svojo žensko četo; 8. januarja 1943 je na Pohorju padel cel ženski vod skupaj z borci Pohorskega partizanskega bataljona. Ker so bile vse, so že leta 1942 dobile volilno pravico, po vsej Sloveniji pa so volile leto zatem.
Ta duh uporništva in preloma s pohlevno in ponižno tradicijo je pripeljal do prvih in edinih ženskih demonstracij v okupirani Evropi v Ljubljani v sredo, 21. 4. 1943, kjer so ženske zahtevale, da jim je omogočeno pošiljati hrano zapornikom in internirancem, da naj izpustijo zaprte in internirane zapornike, predvsem bolne. Pod geslom »Vidimo se naslednjo sredo!« so se zbirale do 12. maja 1943, ko so zaman izročile peticijo fašistični oblasti. Ponovno so se zbrale 21. junija 1943 in, ker jih okupator ni upošteval, odšle pred škofijo, kjer so prosile za posredovanje škofa. In končno so se skupaj z moškimi uprle še 1. avgusta in zahtevale, da izpustijo vse zapornike in internirance. Vsakič so bile razgnane s puškinimi kopiti in gasilskimi curki vode, toda zadnjič jih je bilo preveč…
Po italijanski kapitulaciji so Nemci razširili okupacijo do Trsta in naprej po italijanskem škornju. Boj je bil srdit in odločilen, zato so borci in borke napeli vse sile, hkrati pa pripravljali državno organizacijo za novo Slovenijo, del Jugoslavije. Ženske so morale dokazati, da so prav tako politično zrele in enakovredne moškim, zato so sklicale kongres v Dobrniču in organizirale žensko politično silo, ki je utemeljila žensko enakopravnost in položaj žensk že v socialistični Sloveniji, te človekove pravice pa so bile prenesene tudi v današnjo samostojno državo Slovenijo.
Vsakoletno praznovanje v Dobrniču ni samo zgodovinski spomin na leto 1943 in ni le največji shod žensk iz cele Slovenije. Leta 1995 je bila 4. svetovna ženska konferenca v Pekingu, ki so jo organizirali Združeni narodi. To je bil največji svetovni shod žensk, saj jih je prišlo v Peking več kot 34 tisoč. Svetovna ženska konferenca je poslala v svet zelo važno sporočilo in zelo pomemben sklep. Sporočilo svetovne konference je bilo, da ptič-človeštvo ne bo poletel v nebo, če ne bo uporabil obe krili, tj. žensko in moško krilo. Obvezujoč pa je sklep te konference: »Na svetu so na prvem mestu človekove pravice, šele na drugem mestu je tradicija.« Ta sklep je skupna točka z Dobrničem. Ženske pravice so človekove pravice, ki ne smejo biti podvržene nobeni tradiciji! Zato vsako leto organiziramo srečanje v Dobrniču, da mladim ženskam v Sloveniji dajemo zgled, kako se je treba boriti za enakopravnost in že pridobljene pravice, da dobijo pogum za samostojno, ponosno in samozavestno življenjsko držo.

Govor predsednice vlade mag. Alenke Bratušek.

Naj vas najprej lepo pozdravim ob današnji slovesnosti, okrogli obletnici 1. kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze, ki se je pred 70 letizgodil tu v Dobrniču. V posebno čast mi je, da vaslahko ob tej priložnosti nagovorim kot prva predsednica, prva ženska, ki vodi vlado v Republiki Sloveniji. 
Če se vrnem nazaj na prvi stavek in s tem na čas pred desetletji, je bil torej pred 70 leti s tega kraja mogoče slišati glasen in odločen NE. Ne ideologiji, ki je gnala vojaški stroj nacizma in fašizma, ki je kot samoumeven postavljala svet ne le neenakopravnih, temveč več in manjvrednih ljudi. Sredi vojne vihre, v kateri se je znašla Evropa, je ta NE prišel v obliki ustanovnega kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze, v Dobrniču, ker je tu že pred njim obstajala zelo močna ženska organizacija. Udeležilo se ga je približno 160 delegatk in gostov, vendar pa je znano, da bi to število lahko bilo še višje. Številne delegatke s Primorske se namreč niso uspele prebiti čez tedanjo jugoslovansko-italijansko mejo, s Štajerske sta uspeli priti le dve delegatki, ker ostale niso prišle čez Savo, dve delegatki, ki sta odšli z Gorenjske, pa svojega cilja nista dosegli – ena med njima je celo padla v nemško zasedo. 
Slovenska protifašistična ženska zveza, sicer sestavni del Antifašistične fronte žena, ustanovljene slabo leto poprej, je bila eden ključnih elementov organiziranega odpora proti okupatorju in pravzaprav tisti vidni del, obraz pogosto nevidnih, anonimnih bork. Te so se v narodnoosvobodilni boj vključevale v številnih vlogah, poleg borčevske tudi kot politične aktivistke, obveščevalke, kurirke, učiteljice, organizatorke zbiranja pomoči partizanom. Zveza je bila organizacijsko in teritorialno zelo dobro dodelana ter zastopana, saj so jo poleg glavnega odbora sestavljali voljeni terenski, okrajni, okrožni in pokrajinski odbori. Četudi so bile naloge zveze vezane zlasti na politično, socialno in materialno pomoč narodnoosvobodilni vojski, pa ne smemo spregledati njene druge vloge. Ko govorimo o Slovenkah in njihovi vlogi v boju proti okupatorju, nikakor ne moremo mimo vzporednih dogajanj, ki so krojile takratni čas. Znotraj narodnoosvobodilnega gibanja so ženske namreč bile še drug boj, boj zoper pregrade, ki jih je civilizacija stoletja marljivo in metodično postavljala med oba spola. 
Ta ista družba pa se je med drugo svetovno vojno znašla pred domala zgodovinsko nujnostjo, ko je življenje v vseh pogledih moralo teči dalje, kljub temu, da so moški odšli v vojno. Vojne razmere so razrahljale tradicionalno ločitev spolov, saj so ženske vstopale v javni prostor in prevzemale odgovorne, družbeno izpostavljene položaje. V času, ko je bil svet dobesedno prelomljen na dva dela, so ženske uspele dobro načeti to drugo delitev, to preprosto nedoumljivo diskriminacijo polovice svetovnega prebivalstva, s tem, ko so vstopale v nekakšen prepovedan prostor, dotlej rezerviran zgolj in samo za moške. 
Vendar pa s koncem morije nepojmljivih razsežnosti ni prišel tudi konec neenakopravnega položaja med spoloma. Če je bila namreč ženska organizacija ustanovljena po nekakšni zunanji sili razmer, ki jih je prineslo izredno stanje vojne, potem se jo je kaj hitro lahko postavilo pod vprašaj v premirju. Kar so ženske izborile skozi revolucijo, je bilo zato potrebno ubraniti še v mirnem času, po parlamentarni poti, in to kljub temu, da je bila pomoč žensk po končani vojni potrebna praktično povsod. Vendar pa niti uzakonitev enakopravnosti na vseh področjih, torej možnost biti enakopravno obravnavan, ki je bila sicer precejšen napredek, sama po sebi ni prinesla tudi njene dejanske uresničitve. Nenazadnje je bila tudi sama zveza, sicer preimenovana v Antifašistično fronto žensk Slovenije, po vojni edina preostala ženska organizacija v Sloveniji. Pa še ta je bila pod pretvezo argumenta, da se skozi njen obstoj preveč ločuje ženske od skupnih naporov pri reševanju družbenih vprašanj leta 1953 ukinjena, ob ustanovitvi Zveze ženskih društev, ki ni več imela značaja politične organizacije. Vse to je zelo slikovito povzela Vida Tomšič, ena najbolj angažiranih Slovenk tistega časa, ki je ocenila, da so zakonski predpisi o položaju žensk programske smernice za delo naprednih družbenih sil in da je zanje potreben še »dolg, zavesten in vztrajen boj«.
Kljub temu pa poti družbenega napredka ni bilo več mogoče preobrniti. V času po drugi svetovni vojni je zavzemanje za žensko enakopravnost v vseh razvitih državah postalo nerazdružljivi del siceršnjih prizadevanj za uveljavitev in varstvo človekovih pravic. Svoje mesto je v obliki prepovedi kakršnegakoli razlikovanja, tudi po spolu, našlo v členih Splošne deklaracije o človekovih pravicah Organizacije združenih narodov iz leta 1948, slabih dvajset let kasneje pa še v posebni Deklaraciji zoper diskriminacijo žensk. Boj za enakopravnost med spoloma je šel in še vedno gre v korak s težnjami po nenehni demokratizaciji, za katero si mora prizadevati sleherno družba, ki se želi oklicati za svobodno, odprto, torej demokratično. Vprašanje družbene ureditve, odnosov med posameznicami in posamezniki v družbi, nikdar ne sme biti niti razumljeno kot dokončno izčrpano. To bi lahko pomenilo le, da nam je zmanjkalo odgovorov in idej o tem, kako svet narediti boljši, vprašanj pa si niti ne želimo več postavljati. 
In tu lahko najdemo tudi rdečo nit tako narodnoosvobodilnega boja kot tudi boja za enakopravnost med spoloma, ki se vse do danes še ni razpletla, ker je vselej znova aktualna. V časih gospodarske in socialne krize sploh, saj gre za v osnovi upor zoper uveljavljenje moči enih družbenih skupin nad drugimi, ne glede na to, kaj jih med seboj razlikuje. Opominjajo nas na to, da o vprašanju družbene izključenosti nikoli ne smemo razmišljati kot o nečem, kar je po logiki stvari vselej prisotno v družbi, saj jo s tem legitimiramo. V aktualnem času grozi predvsem poglabljanje socialnih razlik, utemeljenih na ekonomskih dejavnikih, na katere pa preprosto nikoli ne smemo pristati. Pogosto ste me slišali reči, da naši protikrizni ukrepi niso namenjeni prepričevanju Bruslja, temveč nam samim. Z njimi izkazujemo, da je naša prihodnost v naših rokah, z njimi pa se ne lotevamo gospodarske in socialne krize kot nekaj abstraktnega, nedoločenega, temveč kot povsem konkreten in časovno zamejen problem. To počnemo zaradi nas samih, zato, da bomo mi in naši otroci živeli v svetu, ki bo kar najboljša verzija od možnih svetov. Merilo nam ne bodo ekonomski kazalniki sami na sebi, temveč položaj najbolj ranljivih družbenih skupin, dostop slehernega od nas do tistih dobrin, ki so in morajo ostati javne, zmožnost uresničitve naših individualnih potencialov, od katerih je odvisna tudi naša skupna usoda. 
Danes imamo odlično priložnost, da se na to spomnimo in opomnimo, ob 70. letnici 1. kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze pa tudi izjemen zgodovinski in kulturni kapital, ki naj bo netivo našim naporom. Brez vas drage delegatke, ki ste še z nami in tiste, ki vas na žalost ni več, bi bila zgodovina gotovo drugačna. Hvala, da takrat niste obupale. 

Hvala.

Pri predsednici vlade

SREČANJE PRI PREDSEDNICI VLADE ALENKI BRATUŠEK

Predsednica vlade Alenka Bratušek je povabila predstavnike vstajniških skupin na razgovor, v katerem so predstavniki predstavili svoje zahteve in videnje stvari z druge strani oblasti. Osrednje teme razgovora: javne finance, razprodaja in slaba banka, korupcija, volilni sistem in referendum, politični položaj žensk ter še vrsta drugih. V razgovoru so se pojavljale nove in izvirne ideje. Rezultati razgovora so naslednji: nadaljnji razgovori bodo temeljili na javnem pozivu, ne več na vabilu; razgovori bodo zoženi na eno tematiko, tako da se bodo vstajniške skupine lahko pridružile razpravi po svoji izbiri; sklepi razgovora bodo zavezujoči. Predsednica vlade je odkrito spregovorila o petih točkah in povedala, da je prav zaradi kratkega stika med civilno družbo in oblastjo zadolžila državno sekretarko Tamaro Vonta, da usklajuje ta dva pola ter po drugi strani povezuje delovanje ministrstev. Naslednji posvet bo na temo volilne zakonodaje.S strani gibanja Nič več brez nas žensk sta bili na posvetu Sonja Lokar in Živa Vidmar
Sestanek s premierko je bil koristen za vse udeleženke in udeležence, ker je prišlo do zelo odkrite izmenjave mnenj in do dogovora, kako naj bi konstruktivno sodelovanje med vlado in vstajniškimi skupinami potekalo v bodoče. Brez težav sva se lahko pridružili skoraj vsem vsebinskim zahtevam drugih prisotnih vstajniških skupin. Z drugimi sva odsvetovali poseganje v referendumsko zakonodajo, ki bi omejevala pravice ljudi, namesto da bi jih okrepila, in vladanju na način da "ni drugačne alternative". Zelo dobrih izbir ta trenutek res ni, a ljudje morajo dobiti možnost, da soodločajo o najmanj slabih. Posebno zanimiva za naju pa je bila informacija o namerah vlade v zvezi z reformo volilnega sistema, kjer je premierka zagotovila, da si vlada prizadeva in verjame, da bo dobila potrebno podporo za predloge, da bi odpravili volilne okraje in vpeljali preferenčni glas. Vlada torej dela na reformi, ki gre v smeri predlogov, ki smo jih tudi me pripravile za razgovor z ministrom Virantom. Pri reformah volilnega sistema se hudič vedno skriva v podrobnostih. Izjemno pomembno je, da zdaj pohitimo s svojo pobudo in jo čim prej predstavimo premierki in ministru Virantu, kar bo zdaj bistveno lažje, saj je bilo tudi na našo pobudo dogovorjeno, da bo prva tematska razprava vlade z vstajniškimi skupinami  sklicana na temo reforme volilnega sistema. Truditi se bo treba, da odpremo razpravo tudi o drugih vidikih prenove naše demokracije: stranke je treba zavezati k mnogo višji stopnji notranje demokracije in preglednosti v procesih evidentiranja, kandidiranja in razmeščanja kandidatk in kandidatov na liste, temeljito je treba prenoviti sistem financiranja strank in urediti pravila volilne kampanje tako, da v strankah ne bo več odločal denar "sponzorjev" in samovolja najožjih skupin vplivnih posameznikov okrog predsednikov strank, ampak članice in člani. 

O SPREMEMBAH REFERENDUMSKE IN VOLILNE ZAKONODAJE

Protestna izjava I.

Predsednik državnega zbora je 3. 4. ob 17. uri sklical posvet s civilno družbenimi organizacijami in skupinami o temi v parlamentu že usklajenih sprememb zakona o referendumu in ljudski iniciativi.

Proces organiziranja te razprave je šolski zgled sprevrnjenega razumevanje demokracije – sklican posvet je bil sklican potem, ko se je parlamentarna politika že poenotila, da bo posegla v ta zakon, ne da bi v to poenotenje vključila ljudi, ki so na množičnih protestih zahtevali nekaj popolnoma nasprotnega – namreč okrepitev elementov neposredne demokracije.

Povabljen je bil na primer voditelj civilnodružbene iniciative, ki je otroke, ki že živijo v istospolnih družinskih zvezah, s pomočjo ZLORABE referenduma, oropala pravice do drugega starša, vabljen je bil predstavnik nacionalistične desnice, povabljena pa ni bila niti ena ženska, niti kot strokovnjakinja, niti nobena organizacija, ki se leta bori za človekove pravice žensk.

Zgrožene smo nad nesposobnostjo izvoljenih predstavnikov ljudstva, ne samo da ne slišijo res glasno izraženega interesa ljudstva, ampak da celo ne prepoznajo, da je takšno ravnanje v nasprotju z njihovimi najbolj banalnimi interesi. Državnemu zboru, katerega legitimnost se je že nevarno stanjšala, jemljejo še zadnje ostanke legitimnosti.

Tudi progresivne ženske v Sloveniji imamo velik interes za prenovo demokracije in kot fizična večina, a kot politična manjšina, smo še posebej zainteresirane za okrepitev elementov neposredne demokracije. Obenem smo na lastni koži že večkrat izkusile, kako dvorezna je lahko neposredna demokracija in kako lahko ogrozi naše temeljne pravice. Še posebej pomembne se nam zdijo spremembe, ki bi onemogočile odločanje o človekovih pravicah na referendumu in preprečile poslankam in poslancem, da ta instrument zlorabijo za svoje medsebojne boje za izvršno oblast. Zavzemamo se tudi za resen razmislek o tem, kako okrepiti legitimnost referendumskega odločanja.

Ocenjujemo pa, da je politično nemoralno in v tem trenutku tudi nepotrebno, da bi na vrat na nos, v paniki, zaradi naraščajočega ljudskega gneva in v interesu potreb po vladanju z ukrepi uničevanja slovenske ekonomske suverenosti in socialne države, posegali v referendumsko pravico ljudi. Zato ostro nasprotujemo spreminjanju referendumske zakonodaje, s katero bi se še dodatno zmanjšala možnost ljudi, da neposredno odločamo o tistih vprašanjih, ki nam bistveno določajo pogoje našega vsakdanjega življenja. 

Protestna izjava II.

Predsednik državnega sveta je 9. 4. ob 9. uri sklical posvet na temo Slovenska ustava, volilni sistemi in uresničevanje neposredne demokracije.

Organizacija tega posveta je nov zgled ignorantskega odnosa do žensk: med dvanajstimi uvodničarji (po 10 minut) je bila samo ena uvodničarka! Na vprašanja, zakaj niso povabili več žensk, smo dobile odgovor, da ne bomo govorile o ničemer drugem, kot o kvotah!? Kot da progresivne ženske v Sloveniji, ki smo še zmeraj politična manjšina, ne bi imele velikega interesa za celovito prenovo in okrepitev demokracije, pa tudi znanja in idej, kako je to mogoče storiti.

Po drugi strani pa smo zgrožene, da je Državni svet med uvodničarje-strokovnjake povabil predstavnika nacionalistične desnice, katerega predlogi niso imeli nobene zveze s potrebno prenovo slovenske ustave, volilnega sistema in neposredne demokracije.

Nerazumevanje paritetne demokracije je osnova za zmotno mišljenje, da so samo kvote edini vzvodi za večjo uveljavitev žensk na mestih odločanja. Večinski volilni sistemi močno otežujejo boljšo zastopanost žensk v parlamentih. O tem pričajo statistike držav, kjer imajo take sisteme – Združenih držav, Velike Britanije in Francije. Potrdilo pa se je to tudi pri nas, z mnogo nižjim deležem izvoljenih svetnic v občinah, kjer se voli po večinskem volilnem sistemu. S kombiniranim volilnim sistemom bi se torej samo oddaljili od želenega razmerja 50:50. Nobenemu od moških uvodničarjev se to ni zdelo posebej pomembno, hkrati pa so nerealno poudarjali blagodate, ki bi jih bojda imeli volivci in volivke od mešanega volilnega sistema.

 V Sloveniji napočil čas, da se volilni sistem za volitve v državni zbor spremeni tako, da se odpravijo okraji, uvedejo liste po volilnih enotah na zadrgo in uzakoni, da mora na čelu vsake druge liste biti ženska. Nujno je tudi, da se poveča vpliv volivk in volivcev na izvolitev poslank in poslancev. To se lahko doseže z absolutnim preferenčnim glasom. Hkrati pa je treba resno poseči v zakonodajo o političnih strankah, kjer je treba okrepiti njihovo obveznost, da vpeljejo transparentne postopke evidentiranja in kandidiranja. Potreben je tudi poseg v zakon o financiranju strank in v zakonodajo, ki ureja organizacijo in financiranje volilne kampanje, ki zdaj omogoča, da strankam vlada denar in ne članstvo.. Naše predstavnice-strokovnjakinje, ki jih niste povabili med uvodne govorke in govorce, bi na tem posvetu tudi opozorile, kako naša država na področju političnega predstavništva žensk ne spoštuje obvezujočih mednarodnih dokumentov, npr. konvencije CEDAW, listin s Pekinške konference, itd.

V državnem svetu je med štiridesetimi člani samo ena ženska, kar o stanju demokracije v državi priča samo po sebi. Gibanje Nič več brez nas žensk zato predlaga, da državni svet pripravi posebno posvetovanje o nujnih spremembah volilnega sistema tudi za državni svet.

O sovražnem govoru

15. 3. sva bili Sonja Lokar in Živa Vidmar v parlamentu, kjer je bila javna tribuna o sovražnem govoru. O govoru proti ženskam sta govorili Sonja Lokar in Metka Roksandič, o Romih samo Romi, škofovska konferenca pa, da manjšina nasiljuje večino. Govorci so se strinjali, da 297. člen govori predvsem v smislu kaljenja javnega reda in miru ter nestrpnosti, netenju sovraštva in nasilja, nekako pa so iz njega izpadle kategorije zaničevanja in ponižanja. Matevž Krivic je opozoril, da je kazenska represija razočarala, saj tožilstvo šteje za take delikte le, če se komu grozi ali če kdo spodbuja k nasilju. Vidi se, da je v naš pravni sistem vdrl ameriški pristop, ki v teh primerih brani samo državo ZDA. Zanimiva so bila poročila vrhovnega tožilstva, varuha čl. pravic, Spletno oko, Novinarsko častno razsodišče, policija (se ravna točno po zakonu, poniževanje in zaničevanje ni sovražni govor) in tistih, ki so govorili/-e o tem, da se s. g. širi iz parlamenta in političnih strank. Bolj ko se je redčilo poslušalstvo v dvorani, bolj so prihajali "krščanski" govorci in govorka, ki so začeli sovražno govoriti. Primož Zupan je začel razpredati o izviru sovražnega govora, ki da je Ustava, saj v 17. čl. zagovarja svetost življenja, v 55. čl. pa dovoljuje splav. Poslanec SDS Breznik je krivil za uničenje meščansko-krščanskih vrednot "lupenproletariat iz NOB". Obema je bila odvzeta beseda od predsedujoče Tamare Vonte. Sonja Lokar in Živa Vidmar sta nato zapustili parlament.

Na Tamaro Vonta se je po tem njenem odločnem preprečevanju zlorabe predstavitve mnenj o sovražnem govoru v parlamentu, ki sta ga poskusila izpeljati predvsem zgoraj omenjena (en kot zagovornik odprave pravice do svobodnega odločanja o rojstvih in drugi kot poslanec SDS, da bi ta sestanek spremenil v poglabljanje ideološkega razkola med dvema poloma v slovenski politiki) usul neverjeten plaz očitkov in brutalnih osebnih diskvalifikacij ter napadov. Vsako mero pa je presegel očitek, da je razpravljalca proti 55. členu v Ustavi, Tamara Vonta prekinila na osnovi osebne izkušnje! Vse vemo, da tu ne gre za Tamaro, gre za mnogo več: desni skrajneži poskušajo onemogočiti vsakogar, ki ima dovolj poguma, da se jim brezkompromisno postavi po robu, še posebej, če to naredi v kontekstu obrambe pravic šibkejših, ali v imenu zaščite politične kulture, v kateri ne sodi ideolosko demoniziranje drugače mislečih, v tem primeru pač pravic žensk, da odločamo o lastnem telesu, ali ljudi, ki so se borili za socialno pravičnost kot partizani in v preteklem obdobju ne vidijo samo njegovih slabih strani.

Pridružite se nam v izjavi za javnost v podporo Tamari Vonta in vsem, ki se trudijo dvigniti raven politične kulture v Sloveniji in ustaviti zanikanje in ogrožanje katerekoli od človekovih pravic z uporabo sovražnega govora.

Izjava o sovražnem govoru

Napredne ženske gibanja Nič več brez nas žensk obsojamo organizirano sramotilno kampanjo zoper predsednico komisije DZ za prošnje, pritožbe in človekove pravice, Tamaro Vonta.

Pozdravile smo njeno pobudo za predstavitev mnenj o sovražnem govoru v državnem zboru (15. marca 2013), kjer smo dobile priložnost ne samo predstaviti svoje izkušnje in jih izmenjati z drugimi, ampak tudi dati in slišati predloge drugih, kako izboljšati stanje, ki je vse prej kot dobro. To stanje se celo poslabšuje, zlasti v anonimnih izjavah nestrpnežev v socialnih omrežjih, a tudi zaradi upada občutljivosti za sovražni govor v javnih občilih in zlasti zaradi neprimernih izjav in ravnanj mnogih najbolj odgovornih političnih osebnosti v parlamentarnih strankah, parlamentu in v vladi. Strinjamo se, da se sovražni govor bohoti tudi zato, ker premalo odločno delujejo tiste institucije, ki bi ga morale preprečevati in kaznovati.

Sklicateljica te predstavitve mnenj v DZ, Tamara Vonta, je tudi z načinom vodenja tega dogodka dokazala, da je mislila resno in da se je po svojih najboljših močeh zavzela za dvig politične kulture v parlamentu in proti zlorabi dogodka, ki naj bi omejil sovražni govor in okrepil spoštovanje človekovih pravic, ne pa nasprotne cilje. Svobodno odločanje o rojstvih otrok je ustavno zavarovano. Predstavljati to svoboščino kot izvirni greh sovražnega govora, je napad na to svoboščino, je dejansko sovražni govor proti pravici žensk, da same odločamo o svojem telesu. Kriviti partizane in socialistični sistem za današnji sovražni govor v politiki je ravno tako sovražni govor. Uperjen je zoper vse ljudi, ki so Slovenijo osvobodili okupatorjev in proti vsem, ki v socialističnih časih ne vidimo samo tistega, kar ni bilo dobro.

Tako pogumno in dosledno bi moral ravnati vsakdo na njenem mestu. Tako bi se končno vzpostavila pravila resnično demokratične politične polemike, v kateri je sogovornik spoštovanja vreden sogovornik in ne sovražnik, ki ga je treba zmerjati, poniževati in moralno izničevati. Zato poslanki Tamari Vonta izrekamo svojo podporo in najodločneje obsojamo organizirano zmerjalno kampanjo, ki se je dvignila proti njej in v kateri so bile prekoračene meje čisto preproste, vsakdanje vljudnosti.

Ništa bez žena

Manifest: Ništa više bez nas žena!

Ko smo?

Mi smo žene, ponosne naslednice stopedesetgodišnjeg razvoja naprednih ženskih pokreta u Sloveniji. U naprednim pokretima smo se izborile za pravo obrazovanja za sve pozive, pravo jednako plaćenog rada, opšte glasačko pravo,  pravo odlučivanja o sopstvenome telu i socijalnu državu koja nam je omogućila ostvarenje tih prava.  U naprednim pokretima smo se oslobodile muške prevlade u javnom i privatnom životu, uticaja crkve i nedemokratskog državnog sistema.

Kao žene, osećamo odgovornost da izborena prava ne samo sačuvamo, nego da ih i raširimo, nadgradimo i pre svega - ostvarimo.

Kako razumemo krizu?

EU i Slovenija  sa njom su se uhvatile u zamku oblika kapitalizma u kojem odlučivanje o trošenju ostvarenog društvenog bogatstva prelazi od demokratski izabrane vlasti i drugih subjekata demokratskog odlučivanja  (stranke, socijalni partneri, nevladine organizacije)  na međunarodne i privatne finansijske institucije, multinacionalne korporacije i naddržavne strukture vlasti: one odlučuju u interesu ekonomski najmoćnijih država i drugih subjekata. Reč je o prikrivenom prenošenju i nagomilavanju ekonomske moći u rukama nosilaca  koji nemaju demokratske zakonske podrške.  Većina stanovnika sveta sve više osiromašuje  i prepuštena je samovolji tankoga sloja vlasti odnosno finansijsko-privredne oligarhije koja je većini ukrala demokratiju, pravnu i socijalnu državu i lišila je ljudskog dostojanstva i čoveka vredne  sadašnjosti i budućnosti.

Slovenačku verziju tog procesa odlikuju partitokratija, u poređenju sa drugim državama neprimerna i kriminalna denacionalizacija, tajkunizacija, sistematska korupcija, i sve to vodi u uništavanje ekonomske osnove celokupnog društva, u sveopšto nazadovanje i nesamostalnost, konačno u novokolonijalnu dužničku zavisnost. Kultura, koja za razliku od sveta kulturne industrije i šou-biznisa ne služi finansijskim i kapitalskim prihodima, postala je sluškinja takvog društva, a nepopravljive posledice toga osećamo ne samo u području etike i estetike, već na svim nivoima društvenog života.

Krug žrtava se širi već više od dvadeset hodina, a od provale finansijske krize i svetske recesije posle 2008, posledice je pretrpela i osetila velika većina ljudi. Uprkos mnogim glasovima koji javno i legitimno izražavaju želju za drugačijim pravcima društvenog razvoja, uključujući i ekonomski, još uvek nam nedostaje nužna vizija prevazilaženja postojeće temeljne podele po rodu, osnove vladajućih destruktivnih ideja o "pravom" napretku.

Kako razumemo proteste?

Otpor protiv ekonomsog i društvenog razvlašćivanja i stalnog zstrašivanja je izazvao masovne proteste i isterao ljude na ulice. To što danas nazivamo opšteslovenačkim ustankom

je borba mnogih različitih sindikata, pokreta, interesnih grupa, inicijativa, mase osiromašenih i poniženih ljudi, uz njih i dosta društveno priznatih, ali zapostavljenih i utišanih stvaralaca i pojedinaca, žena i muškaraca,  protiv zloupotreba države prava, demokratskih institucija, pa i stranaka,  uz to i borba protiv nekih medija koji suviše često skrivaju istinu i posledice štetnih društvenih procesa.

Zajedno sa drugim grupama koje misle slično, zauzimamo se za:

1. državu prava, koja čuva sva univerzalna, nedeljiva i neotuđiva čovekova prava i omogućava njihovo puno ostvarivanje;
2. socijalnu državu, koja u zajednički posed uključuje sve usluge i bogatstvo, osnovu za pojedinačno ravnopravno i stvaralačko uključivanje u društvo; 
3. demokratiju, u kojoj svi imamo stvarnu mogućnost: - da društvena pitanja i zahteve postavljamo u osnovnim oblicima društvenog organizovanja (boravak, radna grupa i drugi); - da se o ostvarivanju uslova za život i rad odlučuje u demokratski izabranim organima, ne u stranačkim vrhuškama; - da građanke/građani i  svi stanovnici države neposredno sudeluju u određivanju merila za kandidatkinje/kandidate, u sastavljanju glasačkih spiskova, i da sa tih spiskova biraju poimenice svoje predstavnice/predstavnike, tako da vse vreme utiču na njihov rad, proveravaju njihovu odgovornost i po potrebi im izražavaju nepoverenje.

Mi, osvešćene žene u Sloveniji, priružujemo se ustaničkom pokretu na svoj način. Hoćemo da se temeljito razmisli o takozvanim muškim vrednostima koje "pokreću svet" (koje zastupaju i ostvaruju i muškarci i žene), i da se preko prepoznavanja uloge i potencijala žena zauzmemo za ponovno vrednovanje u delovanju pravne i socijalne države, a za demokratiju po meri svih, i najugroženijih društvenih grupa. Zato pre svega zahtevamo:

1. jednaku zastupljenost žena i muškaraca u svim organima javnog, ekonomskog i političkog odlučivanja - odmah uvođenje paritetne demokratije po društvenom rodu.

2. trajno zasnovan razvoj Slovenije, koji izvire iz, i ulaže u prirodu i ljude.

3. opšte, svima podjednako dostupno i kvalitetno zdravstveno i socijalno osiguranje.

4. poboljšanje porodičnog zakonodavstva sa poštovanjem novih porodičnih oblika.

5. kraj zamenjivanja socijalne države privatnom filantropijom, i u tome cilju podizanje socijalnih dodataka i minimalnih plata na ravan koja osigurava čoveka vredan život - ili nove oblike državne finansijske garancije dostojnog života.

6. uređivanje radnih uslova samozaposlenih u kulturi i novinarstvu, garantovanje opštih radnih, socijalnih i finansijskih standarda u svim oblicima samozapošljavanja.

7. opšte uređivanje radnih uslova, dakle zabranu dodatnih sati, skraćenje radnog vremena i stvaranje novih radnih mesta uvođenjem ekonomskih delatnosti koje mogu poslovati i bez dobitka, ukidanje privremenh i nesigurnih oblika rada, koji ponajviše pogađaju žene i cele porodice.

8. obezbeđenje slobodnog dostupa u obrazovni proces na sekundarnoj i tercijarnoj ravni za sve i pod jednakim uslovima, bez obzira na društveni sloj i ekonomski položaj.

9. odmah ukidanje svih zakona i propisa koji dopuštaju realno kršenje ustavnog načela odvojenosti verskih grupa od države.

Kako ćemo delovati?

Mi, napredne žene u Sloveniji pridružujemo se ustaničkom pokretu i sjedinjujemo sve svoje moći da bismo zajedno oblikovale alternativne odgovore na ekonomske, kulturno-etičke i društveno-političke dimenzije i oblike krize. Svojim prisustvom ćemo umnožiti redove ustanica i ustanika kako bismo osigurale miran izlaz iz krize, a svojim predlozima ćemo bogatiti traženje alternativa. Unutar institucija u kojima već radimo pokušaćemo da ih preoblikujemo iznutra, tako da počnu služiti pravim potrebama većine (99%) ljudi. 

Jedna tranzicija bez odgovarajuće zastupljenosti žena nas je već skupo koštala. Ništa više bez nas! Naša moć je u našoj odlučnosti da odbranimo demokratiju i to tako da ponovo uvedemo političku odgovornost za javno dobro. U tome preuzimamo inicijativu.

Naša moć je u našem znanju, naša moć je u našem broju! Pokažimo je, pridružite nam se u tome! Nije reč o nama, ni za nas: samo nikako bez nas! Sa nama!

Nulla senza noi donne

Manifesto: Più nulla senza noi donne

Chi siamo?

Siamo donne che si sentono fiere eredi dello sviluppo dei movimenti progressisti femminili in Slovenia che dura già da 150 anni. Con questi movimenti abbiamo conquistato: il diritto all'istruzione per tutte le professioni, il diritto ad un salario uguale, il suffragio universale, il diritto di decidere del proprio corpo e una nazione sociale che ci permette la realizzazione di questi diritti. All'interno di questi movimento ci siamo emancipate dal predominio maschile nella vita pubblica e personale da parte della chiesa e di una nazione non democratica. 
Siamo donne che ci sentiamo responsabili non solo della protezione dei diritti ottenuti e delle conquiste ma anche della loro divulgazione, miglioramento e soprattutto realizzazione

Come intendiamo la crisi?

L' Unione europea e la Slovenia sono cadute in una trappola a forma di un tipo di capitalismo nel quale la decisione sul consumo dei beni sociali creati passa dalle autorità elette democraticamente e da altri soggetti di decisioni democratiche (i partiti, i partner sociali, le organizzazioni non governative) alle istituzioni finanziarie internazionali e private, alle corporazioni sovranazionali e alle strutture di potere soprannazionali che decidono nell'interesse economico delle nazioni più potenti e altri soggetti. Si tratta di un trasferimento - e accumulamento - latente del potere economico e politico a un portatore che non ha un sostegno democratico legale. La maggioranza della popolazione mondiale è sempre più povera e abbandonata all'arbitrio di uno strato fine di autorità ovvero una oligarchia finanziario-economica che ha rubato la democrazia, lo stato di diritto e la nazione sociale a questa maggioranza, derubandola della dignità dell'uomo e di un presente e un futuro degni dell'uomo.

La forma slovena di questo processo è caratterizzata dalla partitocrazia, da una denazionalizzazione ingiusta e imparagonabile alle altre nazioni e dalla corruzione sistematica; tutto ciò porta alla distruzione della base economica dell'intera società, alla regressione e mancanza di indipendenza universali e alla dipendenza neo-coloniale dei debitori. La cultura che, a differenza del mondo della industria culturale e dello spettacolo, non risulta nel rendimento finanziario o capitale è diventata la ragazza della società e ci possiamo accorgere delle ineliminabili conseguenze ogni giorno, non solo nel settore della etica e estetica ma anche su ogni livello della vita sociale.

Il circolo delle vittime si espande già da più di due decenni e, dopo lo scoppio della crisi finanziaria e la recessione mondiale nel 2008, la maggior parte delle persone sente le conseguenze.  Nonostante le numerose voci che pubblicamente e legittimamente esprimono il loro desiderio per differenti tendenze dello sviluppo sociale, compreso lo sviluppo economico, noi sentiamo la mancanza di una visione che rispetti la necessità di eccedere la già esistente divisione basilare dei sessi che induce le idee distruttive del governo sul «vero» progresso

Come capiamo i protesti?
La rivolta contro la espropriazione economica e politica e contro la costante intimidazione ha sollecitato i protesti di massa e ha convinto le persone a scendere in piazza. Ciò che oggi chiamiamo la insurrezione slovena è la lotta di diversi sindacati, movimenti, gruppi di interesse, iniziative, masse di gente povera e umiliata ma anche di individui creativi e socialmente affermati che sono stati trascurati o azzittiti contro l'abuso da parte dello stato di diritto, delle istituzioni democratiche inclusi i partiti e anche contro alcuni media che spesso nascondono i veri contenuti e le conseguenze di questo processo.

Insieme ad altri gruppi che condividono le nostre idee lottiamo per:

1. uno stato di diritto che protegge tutti i diritti umani che sono universali, indivisibili e inalienabili e permette la loro effettiva imposizione;

2. uno stato sociale che per il bene comune includa tutti i servizi e i beni  che permettono ad ogni singola persona di inserirsi in modo creativo e con uguali diritti nella società;

3. una democrazia nella quale le persone abbiano in effetti la possibilità: - di trattare le domande e le richieste sociali nelle forme fondamentali dell'organizzazione sociale (abitativa, comunità di lavoro e altre); - di deliberare sull'assicurazione delle condizioni di vita e lavoro negli organi votati democraticamente e non nel vertice dei partiti; - per i cittadini e le cittadine di collaborare direttamente nella formazione dei criteri per i candidati e nella formazione della scelta dei candidati per poi da queste liste votare per nome i propri rappresentanti, costantemente e direttamente influenzare il loro lavoro, controllare la loro responsabilità e se necessario dare il voto di sfiducia.

Donne coscienti in Slovenia ci uniamo al movimento di insurrezione sulla nostra propria base. Vogliamo una riflessione fondamentale sui cosi detti valori maschili che fanno girare il mondo (e che vengono difesi e messi in atto sia dai uomini che dalle donne) e lottiamo tramite il riconoscimento del ruolo e del potenziale delle donne per la rivalutazione dei valori nelle attività del stato di diritto e della nazione sociale e per una democrazia che soddisfi anche i gruppi sociali più vulnerabili. Perciò pretendiamo soprattutto:

1. Rappresentatività uguale per le donne e gli uomini in tutti gli organi di decisioni sociali, economiche e politiche - una introduzione immediata della democrazia paritetica.

2. Sviluppo sostenibile della Slovenia che deriva e investe nella natura e nella gente.
3. Una assicurazione sociale e sanitaria di qualità, universale e ugualmente accessibile a tutti.

4. Un miglioramento della legislazione familiare,  considerando le nuove forme di famiglia.

5. Mettere fine a una nazione sociale che viene usata come una beneficenza personale; perciò vogliamo un aumento dei redditi sociali e del salario minimo per raggiungere un livello che garantisca una vita degna dell'uomo oppure una nuova forma di assicurazione finanziaria da parte dello stato che permetta una vita decente.

6. L'assestamento delle condizioni di lavoro: divieto degli straordinari, riduzione dell'orario di lavoro e nuovi posti di lavoro introducendo anche attività economiche che operano senza profitti e la sospensione delle forme flessibili/incerte del lavoro che in effetti colpiscono di più le donne e intere famiglie.

7. L'assestamento delle condizioni di lavoro dei lavoratori autonomi nella cultura e nel giornalismo e l'assicurazione dei standard sociali, finanziari e di lavoro generali in questo tipo di attività autonome.

8. L'assicurazione di un libero ingresso nel processo dell'educazione sul livello secondario e terziario con le stesse condizioni per tutti a prescindere dalla loro classe sociale e economica.

9. La eliminazione immediata di tutte le leggi e norme che permettono la violazione del principio costituzionale della divisione delle comunità religiose dallo stato.

Come agiremo?

Le donne progressiste in Slovenia ci aggreghiamo al movimento di insurrezione e uniamo tutti le nostre potenzialità per formare insieme risposte alternative alla ampiezza economica, sociale, etico-culturale e politico-sociale di questa crisi. Per assicurarci di uscire tranquillamente da questa crisi useremo la nostra presenza per moltiplicare le file degli insorti, arricchiremo con le nostre proposte la ricerca di alternative e cercheremo di trasformare le istituzioni all'interno delle quali siamo già attive affinché servano alle reali necessità della maggioranza (99%) delle persone.

Una transizione senza una adeguata rappresentatività delle donne nella vita pubblica ci è già costata molto. Più nulla senza di noi! La nostra forza è nella nostra determinazione a proteggere la democrazia definendo nuovamente la responsabilità politica per il bene pubblico e qui prendiamo la iniziativa. La nostra forza è nel nostro sapere, la nostra forza è nel nostro numero! Mostriamo questa forza- unisciti a noi! Non su di noi, non per noi, non senza di noi! Con noi!

No Without Women

A Manifesto: No Longer without Us Women

Who are we?

We are women, who feel ourselves to be proud heiresses of 150 years of development of forward-thinking women’s movements in Slovenia. Through these movements, we won the rights to education in all professions, to equal pay for equal work, to vote at all levels, to decide about our own bodies, and to a social state, which enables us to exercise these rights. Through these movements, we gained independence from male dominance in public and private life from both the Church and an undemocratic State.

We are women, who feel ourselves responsible not only to secure, but also to expand and enhance, and, above all, enact these rights.

How do we interpret the current crisis?

The EU and Slovenia along with it got caught in a trap of a form of capitalism in which decision about consumption of accumulated social wealth passes from a democratically-elected government and other democratic decision makers (parties, social partners, non-governmental organizations) to international, and private financial institutions, multi-national corporations and supra-national governing bodies, which decide in the interest of the economically most powerful nations and other entities. It is a matter of a furtive transfer and concentration of economic and political power in the hands of those who do not have democratic legal support. A majority of the World’s population is ever poorer and left to the discretion of a rarified layer of rulers, or rather a financial-economic oligarchy, which has usurped democracy, rule of law, the social state thereby robbing the majority of their human dignity and present and future prospects worthy of a human being.

The Slovenian form of this process is characterized by the following features: “partiocracy” which is incomparable to any other form of democracy found elsewhere, an unjust denationalization, tycoonization, systemic corruption, which leads to the destruction of the economic basis of the whole society, to general regression and dependence as well as neo-colonial debt dependence. Culture, as distinguished from the world of the cultural industry and show business, which does not serve to bring about financial or capital gain, has become the whipping boy of this society, and the irreparable consequences are palpable on a daily basis not only in ethics and esthetics, moreover in all aspects of life.

The circle of victims has been expanding for the past two decades. Through the eruption of the financial crisis and economic recession from 2008 onward, a majority of people felt consequences. Despite numerous voices that publicly and legitimately express a desire for different trends of social progress, and economic as well, we lack a vision, which would take into account current fundamental gender divisions, which give rise to prevalent destructive ideas of the “right” progress.   

How do we interpret protests?

Resistance against economic and political dispossession and endless intimidation sparked mass protests and brought people to the streets. That which we call today the All-Slovenian Popular Uprising, is a struggle of various unions, movements, interest groups, groups of impoverished and humiliated people as well as socially recognized yet formerly overlooked or silenced creative individuals against abuses of the rule of law, democratic institutions, including parties, as well as against some media establishments, which often conceal true content and consequences of this process. Together with other like-minded groups we commit ourselves to:

1.      The rule of law, which protects universal, indivisible, inalienable human rights and enables their implementation in practice.

2.      A social welfare state, which includes in the common good all services and goods, which enable each individual to be included in society

3.      A democracy in which we, the people, have an effective opportunity to treat social questions and matters in fundamental forms of social organization (living, working groups, and others) to ensure that matters concerning living conditions and work are decided by democratically-elected bodies, not at party summits; that citizens participate directly in the formulation of criteria for candidates, that we form a list of candidates and elect by name candidates from the list and influence their work all the while thereafter, checking their responsibility and casting a vote of no-confidence if the need arises.

We, the conscious women in Slovenia are joining the uprising movement on our own grounds. We want a fundamental re-evaluation, of so-called male values, which drive the World (and are guaranteed and implemented by men and women alike) and also through acknowledging the role and potential of women, we commit ourselves to the re-evaluation of values in the functioning of the rule of law and the social welfare state and for democracy suited to the needs of the most vulnerable social groups. So, we demand especially:   

1.      Equal representation of women and men in all bodies of public, economic, and political decision making – immediate introduction of parity democracy

2.      Sustainable development of Slovenia, which originates and invests in Nature and people.

3.      Universal, universally-equally-accessible and quality health care and social security

4.      Improvement of family legislation as well as taking into account new forms of families

5.      Ending replacement of the social welfare state with private good will drives, and accordingly increases in welfare amounts and the minimal wage to a level, which ensures an existence that is worthy of a human being or new forms of financial security, whereby the State would ensure existence worthy of a human being.

6.      Organizing working conditions such that overtime is prohibited, working hours are reduced, and new jobs are created even through the introduction of economic activities, which function without profit, the abolition of flexible/uncertain forms of employment, which hit women and entire families hardest.

7.      Organizing working conditions of those self-employed in culture or journalism to ensure general labor, social, and financial standards for this form of (self-)employment.

8.      Guaranteeing free admission to the education process at secondary and tertiary levels under equal conditions for all regardless of their social rank or economic class.

9.      Immediate elimination of all laws and regulations, which enable effective violation of the constitutional principle of separation of religious groups and the State.

How are we going to operate?

We, progressive women in Slovenia are joining the uprising movement and unite all potentials for co-developing alternative ways out of the economic, social, culture-ethical and socio-political dimensions of this crisis. In order to ensure a peaceful resolution of this crisis, we will increase the numbers of those participating in the uprising and enhance the search for alternatives with our proposals in addition to trying to transform all institutions in which we are already participating in such a way so that they will start to address the needs of the majority (99%) of all people.

One transition without suitable representation of women in public life has already cost us dearly. No longer without us! Our strength lies in our resolve to define political responsibility anew for the public good, and in this we take the initiative. Our strength lies in our knowledge. Our strength lies in our numbers! Let’s show this strength! Join us! Not about us, for us, without us! With us!

Manifest: Nič več brez nas žensk

Kdo smo?

Smo ženske, ki se počutimo ponosne dedinje 150-letnega razvoja naprednih ženskih gibanj v Sloveniji. S temi gibanji smo si priborile: pravico do izobrazbe za vse poklice, pravico do enako plačanega dela, splošno volilno pravico, pravico do odločanja o lastnem telesu in socialno državo, ki nam sploh omogoča uresničevanje teh pravic. V teh gibanjih smo se osamosvajale od moške nadvlade v javnem in zasebnem življenju, s strani cerkve in nedemokratične države.

Smo ženske, ki se počutimo odgovorne, da izborjene pravice in pridobitve ne samo zavarujemo, ampak tudi razširimo, nadgradimo in predvsem udejanjamo.

Kako razumemo krizo?

EU in Slovenija z njo sta se ujeli v past oblike kapitalizma, v katerem odločanje o porabi ustvarjenega družbenega bogastva prehaja od demokratično izvoljenih oblasti in drugih subjektov demokratičnega odločanja (stranke, socialni partnerji, nevladne organizacije) na mednarodne in zasebne finančne institucije, nadnarodne korporacije in naddržavne oblastne strukture, ki odločajo v interesu ekonomsko najmočnejših držav in drugih subjektov. Gre za prikrito prenašanje – in kopičenje – ekonomske ter politične moči na nosilce, ki nimajo demokratične zakonite podpore. Večina svetovnega prebivalstva je vedno bolj revna in prepuščena samovolji tanke plasti oblastnikov, oz. finančno-gospodarske oligarhije, ki je tej večini ukradla demokracijo, pravno in socialno državo, jo s tem oropala človeškega dostojanstva ter človeka vredne sedanjosti in prihodnosti.

Slovensko obliko tega procesa zaznamujejo: partitokracija, z drugimi državami neprimerljiva in krivična denacionalizacija, tajkunizacija, sistemska korupcija, kar vse vodi v uničevanje ekonomske osnove celotne družbe, v vsestransko nazadovanje in nesamostojnost ter v neokolonialno dolžniško odvisnost. Kultura, za razliko od sveta kulturne industrije in šovbiznisa, ki ne služi finančnim ali kapitalskim donosom, je postala dekle te družbe, neodpravljive posledice pa lahko občutimo vsak dan ne le na področju etike ali estetike, temveč na vseh nivojih družbenega življenja.

Krog žrtev se širi že več kot dve desetletji, ob izbruhu finančne krize in svetovne recesije po letu 2008 pa je posledice spoznala in občutila velika večina ljudi. Kljub številnim glasovom, ki javno in legitimno izražajo željo po drugačnih trendih družbenega razvoja, vključno z ekonomskim, pogrešamo vizijo, ki bi upoštevala nujo preseganja obstoječe temeljne delitve po spolu, ki botruje vladajočim destruktivnim idejam o »pravem« napredku.

Kako razumemo proteste?

Upor proti ekonomskemu in političnemu razlaščanju ter nenehnemu zastraševanju je spodbudil množične proteste in pripeljal ljudi na ulice. To, kar danes imenujemo vseslovenska vstaja, je boj različnih sindikatov, gibanj, interesnih skupin, pobud, množice osiromašenih in ponižanih ljudi, pa tudi družbeno uveljavljenih ter prej prezrtih ali utišanih ustvarjalnih posameznic in posameznikov proti zlorabam pravne države, demokratičnih institucij, tudi strank, prav tako pa tudi zoper nekatere medije, ki pogosto prikrivajo resnične vsebine in posledice tega procesa.

Skupaj z drugimi podobno mislečimi skupinami se zavzemamo za:

1. pravno državo, ki varuje vse univerzalne, nedeljive in neodtujljive človekove  pravice in omogoča njihovo dejansko uveljavljanje;

2. socialno državo, ki v skupno dobro vključi vse storitve in dobrine, ki omogočajo, da se posameznik oz. posameznica enakopravno in ustvarjalno vključi v družbo,

3. za demokracijo, v kateri imamo ljudje dejansko možnost: – da družbena vprašanja in zahteve obravnavamo v temeljnih oblikah družbenega organiziranja (bivalnih, delovnih skupnostih in drugih); – da se glede zagotavljanja pogojev za življenje in delo odloča v demokratično izvoljenih organih, ne pa v strankarskih vrhovih; – da državljani in državljanke neposredno sodelujemo pri oblikovanju meril za kandidatke/kandidate, oblikujemo nabor kandidatk/kandidatov in na tako oblikovanih listah poimensko izvolimo svoje predstavnice/predstavnike, ter da ves čas dejavno vplivamo na njihovo delo, preverjamo njihovo odgovornost in jim po potrebi izrazimo nezaupnico.

Ozaveščene ženske v Sloveniji se pridružujemo vstajniškemu gibanju na sebi lastni osnovi. Hočemo temeljni razmislek o t. i. moških vrednotah, ki poganjajo svet (in jih zagovarjajo in udejanjajo tako moški kot ženske) ter se skozi pripoznanje vloge in potencialov žensk zavzemamo za prevrednotenje vrednot v delovanju pravne in socialne države ter za demokracijo po meri tudi najbolj ranljivih družbenih skupin. Zato predvsem zahtevamo:

1. Enako zastopanost žensk in moških v vseh organih javnega, ekonomskega in političnega odločanja – takojšnjo uvedbo paritetne demokracije.

2. Trajnostni razvoj Slovenije, ki izvira in vlaga v naravo in ljudi.

3. Univerzalno, vsem enako dostopno ter kakovostno zdravstveno in socialno varstvo.

4. Izboljšanje družinske zakonodaje z upoštevanjem novejših družinskih oblik.

5. Konec nadomeščanja socialne države z zasebno dobrodelnostjo, zato dvig socialnih prejemkov in minimalnih plač na raven, ki zagotavlja človeka vredno preživetje – ali nove oblike finančnega zagotavljanja dostojnega življenja s strani države.

6. Ureditev delovnih pogojev, tj. prepoved nadur, skrajšanje delovnega časa in ustvarjanje novih delovnih mest, tudi z uvajanjem ekonomskih dejavnosti, ki poslujejo brez dobička, ter odpravo prožnih/negotovih oblik dela, ki dejansko najbolj prizadenejo ženske in cele družine.

7. Ureditev delovnih pogojev samozaposlenih v kulturi ali novinarstvu, zagotovitev splošnih delovnih, socialnih in finančnih standardov pri tej obliki (samo)zaposlitve.

8. Zagotavljanje svobodnega vstopa v izobraževalni proces na sekundarni in terciarni ravni pod enakimi pogoji vsem, ne glede na družbeni sloj in ekonomski razred.

9. Takojšnjo odpravo vseh zakonov in predpisov, ki dopuščajo dejansko kršenje ustavnega načela ločitve verskih skupnosti od države.

Kako bomo delovale?

Napredne ženske v Sloveniji se pridružujemo vstajniškemu gibanju in združujemo vse svoje potenciale za sooblikovanje alternativnih odgovorov na ekonomsko, socialno, kulturno-etično in družbeno-politično razsežnost te krize. Da bi zavarovale miren izhod iz te krize, bomo s svojo prisotnostjo pomnožile vrste vstajnic in vstajnikov, s svojimi predlogi bogatile iskanje alternativ in tudi znotraj vseh institucij, kjer že delujemo, poskušale te institucije preoblikovati tako, da bodo začele služiti dejanskim potrebam večine (99 %) ljudi.

Ena tranzicija brez ustrezne zastopanosti žensk v javnem življenju nas je drago stala. Nič več brez nas! Naša moč je v naši odločenosti, da ubranimo demokracijo tako, da na novo opredelimo politično odgovornost za javno dobro in pri tem prevzamemo pobudo. Naša moč je v našem znanju, naša moč je v našem številu! Pokažimo to moč, pridružite se nam! Ne o nas, ne za nas, ne brez nas! Z nami!